BONAPARTE ABSINTH
Pijača izvira iz poznega 18. stoletja iz kantona Neuchâtel v Švici. Najbolj priljubljen pa je bil med Parižani v 19. stoletju. Do leta 1915 je bila priljubljena pijača v ZDA in večini Evrope prepovedan ponovno “rojstvo” pa je zopet doživel leta 1990. Do 21 stoletja je tako zraslo skoraj 200 blagovnih znamk te opojne pijače v različnih državah sveta med katerimi najbolj izstopajo Francija, Nemčija, Avstrija, Švica, Španija in Češka.
Absint pomaga pri kreativnosti zato ni skrivnost, da je veliko umetnikov, kiparjev in pisateljev našlo navdih v tej skrivnostni zeleni tekočini.
Vseskozi pa o »zeleni vili« kroži kar nekaj mitov zato bomo v nadaljevanju poizkušali razbiti najpogostejše mite o tej opojni pijači. Na koncu bloga pa se bomo še enkrat ozrli v preteklost saj ne smemo mimo slavnega Napoleona, ki krasi našo steklenico.
Najpogostejši miti o absintu
Absint je halucinogen
Nekateri radi v svojih marketinških potezah objavljajo, da je njihov absint halucinogen, v resnici pa je verjetnost halucinacij enaka kot, če bi pili tekilo, viski ali vodko. Najmočnejša »droga« v absintu je vedno bila velika količina aromatično prikritega alkohola.
V začetku 20. stoletja so absint prepovedali v ZDA in večini Evropskih držav. Absint je postal žrtev lastne priljubljenosti, ko sta se francoska vinska industrija in gibanje zmernosti usmerila v skupnega grešnega kozla za promocijo svojih programov.
Absint so prepovedali, ker je bil halucinogen
Absint izvira iz Češke Republike
V začetku devetdesetih let po žametni revoluciji je Češka prejela val turistov, ki so bili pripravljeni plačati visoko premijo za vsako ustekleničeno zeleno (ali modrikasto) tekočino z oznako “absint”. Resnica je, da so žganje izumili v Švici okoli preloma 19. stoletja in ga proizvajali tam in tik nad mejo na jugovzhodu Francije. Na vrhuncu priljubljenosti, konec 19. stoletja, je bilo v tej regiji proizvedenih več kot 95 odstotkov svetovnega absinta.
Klasična metoda postrežbe absinta vključuje počasno kapljanje vode v stebelni kozarec žganja, pogosto čez kocko sladkorja na posebni perforirani žlički. V “drugi tradiciji, ki se je čarobno pojavila v devetdesetih letih” sladkor najprej namočimo z alkoholom in prižgemo z vžigalico. Čeprav je “obred ognja” impresiven, je zasnovan tako, da odvrača pozornost od dejstva, da nas poceni in umetni izdelek ne bo razočaral.
Absint je treba postreči z ognjeno kocko sladkorja
Napoléon Bonaparte
Napoléon je bil karizmatični vodja Francije od leta 1799, 18. maja 1804 pa se je oklical za prvega cesarja Francije z imenom Napoléon I le Grand (Napoleon I. »Veliki«). Njegova vladavina je trajala do 6. aprila 1814. Zavzel in vladal je večini Zahodne in Srednje Evrope.
Karizmatični vodja, kot so ga opisovali tudi njegovi največji sovražniki je bolj kot s svojo postavo navduševal s svojo karizmo in odločnostjo. S svojimi 157 cm je sicer bil velikosti povprečnega francoskega moškega vendar se je tedanji angleški tisk rad pošalil na račun njegove postave.
Napoleon je veljal za »razsvetljenega monarha« saj je v svoji kratki vladavini speljal številne reforme. Nekatere od njih se v različicah uporabljajo še danes.
Napoleonov zakonik je francoski civilni zakonik, ki je nastal po francoski revoluciji (1789-1794) v katerem je v celoti ločeno civilno pravo od gospodarskega. Zakonik močno poudarja človekove pravice in svoboščine. Civilni zakonik se še vedno uporablja v številnih državah v številnih različicah in dodanimi amandmaji.
Uradna uvedba metričnega sistema septembra 1799 v velikih delih francoske družbe ni bila priljubljena. Napoleonova vladavina je močno pripomogla k sprejetju novega standarda ne le v Franciji, temveč tudi v francoski sferi vpliva. Napoleon je leta 1812 naredil velik korak, ko je sprejel zakonodajo o uvedbi tradicionalnih merskih enot za trgovino na drobno. Sistem ukrepov, ki je spominjal na pred revolucionarne enote, vendar je temeljil na kilogramu in števcu; na primer, »livre metrique« (metrični funt) je bil 500 g, v nasprotju z vrednostjo »livre du roi« (kraljev funt), 489,5 g [308] Tudi druge merske enote so bile zaokrožene na podoben način pred dokončno uvedbo metričnega sistema po delih Evrope sredi 19. stoletja.
Napoleonove izobraževalne reforme so postavile temelje sodobnega izobraževalnega sistema v Franciji in v večjem delu Evrope. Francoščino je naredil za edini uradni jezik. Nekaj osnovnošolskega izobraževanja je pustil v rokah verskih redov, vendar je srednješolskemu izobraževanju ponudil javno podporo. Napoleon je ustanovil številne državne srednje šole (ličeje), ki so bile zasnovane za izdelavo enotnega izobraževanja, ki je bilo po vsej Franciji enako. Vse študente so poučevali naravoslovje skupaj s sodobnimi in klasičnimi jeziki, verske teme niso prevladovale v učnem načrtu, čeprav so bile prisotne pri učiteljih iz duhovščine. Posebno pozornost je namenil naprednim centrom, kot je École Polytechnique, ki je zagotavljal tako vojaško strokovno znanje kot najsodobnejše raziskave v znanosti. Napoleon si je kot eden prvih prizadeval za vzpostavitev sistema sekularnega in javnega izobraževanja. Sistem je imel štipendije in strogo disciplino, rezultat tega pa je bil francoski izobraževalni sistem, ki je bil boljši od evropskih, od katerih so si ga mnogi nenazadnje tudi sposodili od francoskih kolegov.
