ZGODOVINA KAVE

Po legendi, ki jo je prvi zapisal Faustus Banesius Naironus, naj bi bilo odkritje poživilnih učinkih kave slučajno. Nek pastir, ki je pasel kamele ali po drugih virih koze, naj bi se v kraljestvu Jemen potožil tamkajšnjim menihom, da njegove črede večkrat prebedijo noč, hkrati pa tudi čudno poskakujejo in poplesujejo. Menihi so bili prepričani, da je čudno obnašanje povezano z nečim, kar so živali pojedle, zato so neke noči odšli s pastirjem za čredo. Tam so našli neko grmičje z rdečimi plodovi, ki so jih jedle živali. Eden od menihov je plodove prevrel in pil prekuhano pijačo. Ugotovil je, da ga je tekočina obdržala budnega celo noč. Od takrat naprej so menihi pijačo pili vsako noč pred molitvijo. Tako naj bi se kava razširila po vsem kraljestvu, kasneje pa še izven njega.

Pijačo, ki jo danes poznamo pod imenom kava, je leta 1583 prvi opisal nemški zdravnik Leonhard Rauwolf po vrnitvi z desetletnega potovanja po Bližnjem vzhodu.

V Evropo so kavo prvi prinesli beneški trgovci v 17. stoletju, na ozemlju današnje Italije pa so bile prve kavarne odprte okoli leta 1645. Rimskokatoliška cerkev je pitje kave zelo kritizirala, proglasili so jo celo za hudičevo pijačo. Leta 1674 so v Londonu objavili Žensko peticijo proti kavi, v kateri so se žene pritoževale, da so postali možje zaradi pitja kave jalovi kot puščava. Sledilo je odpiranje kavarn tudi drugod po Evropi. V 1713 je bil na dvoru Ludvika XIV. najbrž prvič uporabljen sladkor kot dodatek h kavi.

Prvi, ki so kavo uvažali v Evropo v večjih količinah, so bili Nizozemci; bili po so tudi med prvimi, ki so prekršili arabsko prepoved širjenja rastline ali zelenih semen. Prvi znani človek, ki je prekršil to prepoved, je bil Nizozemec Pieter van den Broeck, ki je leta 1616 iz Adena v Evropo pretihotapil potaknjence. Nizozemci so kasneje začeli kavovec gojiti na Javi in Cejlonu. Kmalu se je kava razširila tudi v Anglijo, leta 1657 pa še v Francijo. Po bitki pri Dunaju leta 1683 so poražene osmanske enote za seboj pustile nekaj vreč kave in napitek se je rezširil še po Habsburški monarhiji in Poljski. Vreče s kavnimi zrni naj bi takrat vzel Poljak Franciszek Jerzy Kulczycki in kmalu zatem odprl prvo kavarno na Dunaju.

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Kava

KAVNI LIKER

Kava velja za tradicionalno poživilo brez katerega si skoraj, da ne znamo predstavljati jutra pa naj bo to delovni dan ali jutro na dopustu na plaži ob morju.

Mi smo vso zgodovinsko znanje o kavi in likerjih združili v vrhunski kavni liker, katerega ime nosi sam Cesar Franc Jožef I. Liker obljublja bogato aromo in okus sveže kave, ki bo razvajal vaše brbončice. Izkaže se, da je temu res tako saj vam bo dolg pookus kave še dolgo ostal v ustih in razvajal vaše brbončice. Po zadnjem požirku si ga boste enostavno želeli še ampak na temu mestu velja opozorilo pred prekomernim pitjem alkohola. Naj vas majhna količina alkohola in sladkor ne zavedata.

Za pripravo kavnega likerja uporabljamo mešanico grobo ter fino mlete kave Coffea arabica ter Coffea robusta.

FRANC JOŽEF I.

Avstro – Ogrski cesar Franz Jožef I se je rodil leta 18. avgusta 1830 v dunajski palači Schönbrunn. Prestol je prevzel leta 1848 vendar njegovo vladanje ni bilo najbolj optimalno čeprav je trajalo vse do 21. novembra 1916 do njegove smrti.

Njegovo družinsko življenje je bilo polno tragedij. 24. aprila 1854 se je poročil z Elizabeto Bavarsko (princeso Sissi) v cerkvi sv. Avguština na Dunaju kljub nasprotovanju svoje matere Helene, ki je na koncu le privolila v poroko.

Rodila sta se jima hči Zofija, ki je umrla kot dojenček ter kronski princ Rudolf, ki se je ubil leta 1889 v zloglasnem mayerlinškem incidentu.

Cesarica Elizabeta je bila zagrizena popotnica, jahalka in modna navdušenka. V Ženevi jo je do smrti zabodel anarhist  Luigi Luccheni. Od tega pretresljivega dogodka si cesar ni nikoli opomogel in naj bi po pričevanjih svojim sorodnikom večkrat dejal:  “Nikoli ne boste vedeli, koliko mi je pomenila “ in pa: “Nikoli ne bo vedela, kako sem jo imel rad”.

Franc Jožef je umrl sredi vojne na Schönbrunnu leta 1916, star 86 let. Pravijo, da je umirajoč brundal avstrijsko cesarsko himno: “Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo!”. Nasledil ga je njegov pranečak Karel.